Kandler se v knjigi Pirano - Memorie storice najprej loti iskanja izvora imena Pirano (Pyrrhanum) in pri tem uporablja strogo zgodovinsko in jezikovno logiko:
1. Odsotnost antičnih dokazov Začne z dejstvom: "Noben napis iz rimske ali starokrščanske dobe ne nosi imena Piran..." S tem takoj izključi, da bi šlo za pomembnejšo antično naselbino, katere ime bi bilo vklesano v kamen.
2. Grški izvor in suženjsko ime Ugotavlja, da se je ime pisalo kot PYRRHANVM (ohranjeno v cerkvenem in pogovornem jeziku), kar kaže na grški izvor (origine grecanica). Konkretno ga povezuje z imenom Pyrrha, ki je bilo pogosto suženjsko ime (cognome servile).
3. Zavrnitev teorije o posesti (predium) Tu sledi najbolj zanimiv logičen sklep. V rimskem času so se posesti (latinsko praedium) in kmetijska območja (agri colonici) zelo pogosto poimenovali s končnico -anum (dodano imenu lastnika – npr. Aurelianum je posest Aurelija, Koper se je imenoval Justinopolis po cesarju, a podeželske vile so imele končnico -anum).
Na prvi pogled bi torej Pyrrhanum lahko pomenilo "Pirina posest". A Kandler to ostro in logično zavrne:
Ker je Pyrrha suženjsko ime, je absolutno nemogoče (non può ammettersi assolutamente), da bi sužnja dobila v last posest ali zemljišče (sorte o predio).
Posesti so dobivale imena izključno po plemiških oziroma rodovnih imenih (nomi gentilizi), med katere suženjsko ime Pyrrha zagotovo ne spada.
Kaj nam to pove? Kandlerjeva analiza nam slika Piran, ki v antiki ni bil blesteča plemiška posest ali pomembno središče z velikim svetilnikom, temveč naselbina mnogo skromnejšega, morda celo "suženjskega" izvora, ki se je šele kasneje razvila v vojaški castrum.
Prav to spoznanje pa naredi piransko zgodbo še toliko bolj osupljivo: naselje brez zvenečega plemiškega in rimskega pedigreja se je z lastno iznajdljivostjo do leta 1186 otreslo fevdalnih okovov in postalo prva svobodna in pravno urejena komuna v vsej Istri.
Zgodbo bomo nadaljevali 23. septembra 2026.
Ni komentarjev:
Objavite komentar